Nisem vedela, da je tedensko postenje tako težko, a hkrati tako osvobajajoče. Mislila sem, da mi tako dolgo postenje ne bo uspelo, pa če se zgodi, ne vem kaj. Prva dva dni sem mislila, da bom pojedla slona prej kakor pa, da zdržim brez hrane. Pila sem zelo veliko vode in zelo veliko čajev in tudi kar nekaj zelenjavnih sokov sem si naredila. Ampak ko sem postenje zdržala do tretjega dne, se je vse začelo umirjati. Tisti dan nisem bila prav nič lačna in brez težav sem zdržala le na čajih, vodi in na zelenjavnih sokovih. Vmes sem spila tudi nekaj sadnih iz jabolk. 

Četrti dan sem pa občutila tako dober občutek v telesu in možganih, da niti ne znam opisati. Kot da bi se vse breme spustilo iz mene. V telesu sem se počutila zelo lahkotno in imela sem občutek, da nimam nobenih težav. No, verjetno jih res nimam in je večina težav le v moji glavi. Kar seveda tudi marsikakšen strokovnjak zelo dobro razloži.

Vsekakor verjamem, da so naši miselni procesi pogojeni z zelo veliko dejavniki in eden izmed njih je zagotovo tudi hrana. Vsak bi moral precej bolje paziti, kaj je, ker je hrana lahko zdravilo, hranilo ali pa nekaj kar nam ruši zdravje. Jaz že kar nekaj let zelo pazim, kakšna je moja prehrana, da je res zelo zdrava. Edino postenje je bilo nekaj, kar mi nikakor ni šlo od rok, saj sem morala najprej pridobiti malce na teži. Ko sem pridobila na teži, sem imela pa drug problem, ki je bil ta, da sem zelo rada jedla dobro hrano in sem se z zelo veliko težavo odpovedala temu, da kakšen dan ne jem nič konkretnega. Tako je trajalo zelo dolgo časa, preden sem bila pripravljena postenje vključiti v svoj način življenja, čeprav sem vedela, da mi bo pomagalo.