Včasih so bili slušni aparati čisto klasični. Spomnijam se, ko je slušni aparat moj moj dedek. Ker sem bila še otrok, se nisem preveč ukvarjala s tem, kako je narejen. Predvsem mi je pomembno to, da ga je nosil, ker tako me je slišal in se lahko tudi z menoj pogovarjal. Leta so tekla in prišel je čas, ko je moja mami začela slabo slišati. Tako je šla na pregled in sledil ji je pregled za sluh. 

Tudi tokrat nisem preveč sodelovala, ker si je mami uredila vse sama. Ko je že imela slušni aparat in sem ga prvič videla, pa sem bila presenečena. Tako sem hitro spoznala, da slušni aparati niso več to, kar so bili včasih. Najbolj sem bila presenečena, ko je imela telefon vezan na slušni aparat. Najprej tega sploh nisem vedela, potem pa sem jo videla, da se pogovarja po telefonu, čerpav telefona ni imela v rokah. Takrat sem videla, da sliši preko slušnega aparata. 

Morala sem jo vprašati, kako ji je sedaj, ko ima slušni aparat?

Povedala mi je, da jo je nekaj dni na začetku bolela glava, ker se je morala nanj navaditi. Ja, slušni aparati niso isto kot naš sluh. Tega se moramo zavedati. Sigurno ni lahko sprejeti dejstvo, da ne slišimo dobro in da bomo enkrat morali nositi slušni aparat. Moja mami ga je tako sprejela. Nikoli se ni pritoževala nad njim. Prej je vedno povdarila, da je še kako hvaležna, da slušni aparati obstajajo in da lahko sliši. 

Zelo nerodno in težko je lahko ljudem v družbi, ki ne slišijo. Tako se večina teh ljudi začne izogibati množici ljudi in postanejo nedružabni. Kar pa za duševno zdravje ni ok. Prav tukaj pa pridejo slušni aparati še kako prav, tako se ti ljudje spet lahko brezskrbi družijo, ker slišijo.