Ko se prijatelji dobimo skupaj, je vedno zabavno. Tokrat smo se začeli pogovarjati o barkah, čolnih in kako fajn bi bilo, če bi tudi mi imeli en majhen skupen čoln. Seveda bi potem nekdo moral imeti izpit za čoln, nekateri pravijo, da ga lahko narediš z lahkoto, nekateri pa da ni tako preprosto. Seveda sem se jaz delal pametnega, da izpit za čoln ni nič težkega. Prišlo je tako daleč, da so kolegi rekli, da mi izpit plačajo, če ga le grem delat.

Jaz ne bi bil jaz, če ne bi bil za akcijo, tako sem se že naslednji teden prijavil in začel hoditi na predavanja. Ker pa res nisem imel pojma o plovbi, so me nekatere stvari kar presenetile, posebej vezanje vozla in določena pravila na morju. Malček sem se prestrašen z literaturo vrnil domov in vedel sem, da če se ne bom pripravil, bo izpit za čoln padel v vodo. Stava pa je bila takšna, da če naredim izpit za čoln, mi stroške plačajo oni, če pa padem, pa si moram vse plačati sam. 

Že zato ker sem ponosen sam nase, sem se doma učil, prijateljem tega nisem povedal, še kar sem jim govoril, da je izpit za čoln mala malica, pa še zdaleč ni bilo tako. Ne bom dovolil, da bi na izpitu padel, pa če se bom moral učiti več ur. Ko je prišel dan, da sem šel na izpit za čoln, so prijatelji še kako čakali, da jih pokličem in povem, kako mi je šlo. Tisti dan sem bil tako nervozen, da sem misli, da bom čisto vse pozabil. Bilo me je pošteno strah. 

Vprašanja niso bila lahka in lahko povem, če se ne bi učil izpit za čoln ne bi mogel narediti, ker pa sem se učil, mi je uspelo. Prijatelji so bili vseeno srečni. Plani, da kupimo majhen čoln so sedaj bili še kako resni.