Z opornice za roke sem se prvič srečala, ko sem si zaradi ponavljajočega se gibanja pri delu na računalniku razvila sindrom karpalnega kanala. Sprva sem bolečino in mravljinčenje v zapestju ignorirala, a ko so se težave začele pojavljati tudi ponoči, sem vedela, da moram nekaj ukreniti. Zdravnica mi je priporočila nošenje opornice, predvsem ponoči, da bi roka ostala v nevtralnem položaju in bi se zmanjšal pritisk na živec.

Kupila sem opornice za roke z mehko notranjostjo in kovinsko oporo, ki je preprečevala, da bi med spanjem nehote upogibala zapestje. Prve noči so bile čudne – neprijetno mi je bilo spati z nečim okoli roke, a že po nekaj dneh sem začela opažati izboljšanje. Nočne bolečine so se zmanjšale, jutranje otrplosti skoraj ni bilo več.

Kasneje sem si kupila še ene opornice za roke, lažjo in bolj prilagodljivo, ki sem jo nosila čez dan ob večjih obremenitvah. Pri tipkanju, uporabi miške ali daljši vožnji z avtom je bila v veliko pomoč. Naučila sem se, da opornice za roke niso samo za poškodbe, temveč tudi za preventivo, še posebej pri dolgotrajnih obremenitvah.

Zame so opornice za roke postale praktičen pripomoček, ki mi je pomagal preprečiti večjo poškodbo in omogočil, da sem brez invazivnih posegov omilila simptome. Še danes jih uporabljam občasno – na potovanjih, ob večjih projektih ali kadar začutim, da se simptomi vračajo.

Iz te izkušnje sem se naučila, da je treba telo poslušati in ukrepati pravočasno. Opornice za roke so mi dale občutek nadzora, da lahko sama naredim nekaj zase, še preden se stvari zapletejo. In ta občutek je neprecenljiv.

Po nekaj mesecih redne uporabe in sočasni fizioterapiji sem se naučila tudi razteznih vaj, ki pomagajo razbremeniti zapestja. Opornice za roke so bile odlična podpora v vmesnem času, ko vaja še ni bila dovolj, da bi simptomi izginili. Tudi sodelavci so začeli spraševati, katero opornico uporabljam, saj jih je vedno več poročalo o podobnih težavah. Ta izkušnja me je naučila, da ni šibkost poiskati pomoč, temveč odgovornost do samega sebe.…